Turčija, članica zveze NATO, tik pred nakupom ruskih sistemov S-400
Turčija in Rusija sta vstopili v zadnjo fazo pogajanj o visokotehnološkem raketnem obrambnem sistemu S-400. Turčija je očitno končno pripravljena na nakup protiletalskega orožja ruske izdelave, saj so njeni predstavniki v povezavi s poslom podpisali že več sporazumov.
Po besedah vira RBTH, ki je blizu tem pogovorom, je potrebno rešiti samo še nekaj administrativnih in finančnih vprašanj.
»Sprejeli smo korake in z Rusijo smo dali podpise glede sistemov S-400. Če bo Bog dal, bomo v naši državi videli sisteme S-400,« je včeraj izjavil turški predsednik Recep Tayyip Erdogan, medtem ko posla v Rusiji še niso komentirali.
Kaj je še ostalo za postoriti?
Obe strani sta rutinsko sprejeli vse tehnične aspekte izvoza teh sistemov v Turčijo, tudi vprašanja števila raket, lansirnih naprav in podpornih strojev, ki bi jih dobavili iz Rusije.
Trenutno še ni potrjeno, kako bo Turčija za orožje plačala. Ankara računa, da bi S-400 kupila s kreditom. Sodeč po poročilih medijev je vrednost pogodbe 2,5 milijarde dolarjev.
Očitno je ravno tukaj kamen spotike, saj je ruski minister za industrijo in trgovino Denis Manturov nepopustljiv pri zahtevi, da bo posel stekel brez kreditov, saj meni, da lahko Turčija plača že vnaprej.
Kaj bi lahko šlo narobe?
Turčija je članica zveze NATO, zato bodo druge članice grdo gledale nanjo, če bo imela ruske protizračne obrambne sisteme.
»Ameriška vojska ima analog ruskemu S-400. Gre za protizračni obrambni sistem Patriot, ki ga zdaj dostavljajo Južni Koreji za zaščito pred njeno severno sosedo,« je za RBTH povedal profesor Akademije vojaške znanosti Vadim Kozulin.
Po njegovih besedah vojaška elita zveze NATO trdi, da S-400 ne more delovati poleg protizračnih sistemov zavezništva oziroma se ga vanj ne da integrirati.
»Podobna stvar se je zgodila v devetdesetih, ko je Rusija prodala 12 naprav S-300 Grčiji. Ne glede na to, kaj pravijo uradniki, še vedno deluje dobro in ga je mogoče integrirati v sistem zračne obrambe zavezništva,« je te trditve zavrnil ruski strokovnjak.
S-400 (glej grafiko nižje)
Razvijalec: Konstruktorski biro Almaz Antej
NATO naziv: SA-21 Growler
28. april 2007: začetek uporabe sistemov S-400 Triumf
Julij 2007: S-400 je zadel dve simulirani tarči s hitrostjo okoli 8 Machov na višini 16 km
Avgust 2007: prvi sistem S-400 so postavili v bojno pripravljenost pri Moskvi
Komponente:
Nadzorno-komandna oprema: 55K6E (mobilna poveljniška točka na Ural-532301), radar za nadziranje bojev Big Bird
Do osem enot za izstrelitev, med drugim: 92N6E (radar za nadzor bojev in ognja Grave Stone), 5P85TE2/5P85SE2 (izstrelitvene naprave – do 12 – s po 4 raketami)
Dodatna oprema: 96L6E (radar za vse višine), 40V6MR (mobilni ogrodni sistem)
Učinkovitost: največja hitrost tarče do 4.800 m/s, razdalja do 250 km (aerodinamične tarče) oz. 60 kilometrov (balistične tarče), višina od 0,01 do 27 kilometrov, deluje z do 36 tarčami naenkrat, čas nameščanja: 5, življenjska doba oprema 20 let, raket 15 let.
Posebnosti: Je dvakrat bolj učinkovit kot zračni obrambni sistemi prejšnje generacije; avtomatiziran nadzor bojevanja, od zaznavanja tarče do poročanja rezultatov; edini raketni sistem, ki lahko napada s 5 vrstami raket; po učinkovitosti in sposobnostih velja za sistem 4+ generacije
Nekatere vrste raket: 9M96E/9M96E2 zemlja-zrak (doseg 1-40 / 1-120 km; višina do 20 / 30 km), 48H6E/48H6E2 (doseg 5-150 / 5-200 km, višina do 27 km)
Vir: RIA Novosti